EPICenter – MESTO NA MEJI, stalna razstava

Stalna razstava Mesto na meji osvetljuje kompleksno zgodovino obmejnega prostora Goriške v 20. stoletju skozi osebne in kolektivne zgodbe prebivalcev. Nahaja se v pritličju nekdanjega železniškega blagovnega skladišča ob postajnem poslopju železniške postaje v Novi Gorici, ki je bilo v okviru Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica – Gorica prenovljeno in programsko revitalizirano v Evropsko platformo za interpretacijo 20. stoletja – EPIC. Ta poleg razstavnih prostorov za stalne in začasne razstave ponuja tudi kongresni center, kavarno ter projektne in administrativne prostore. Koncept razstave izhaja iz tipologije skladišča kot prostora akumulacije, začasnosti in pretoka. Nekdanje skladiščenje blaga se prevede v depo zgodb, materialov in zgodovinskih sledi. Razstava je razumljena kot dinamična struktura, ki se ne zaključi v končni naraciji, temveč ostaja odprta za reinterpretacije in dopolnitve. Hkrati njen arhitekturni izraz ne deluje kot nevtralno ozadje, temveč kot aktivni medij zgodovinske pripovedi. Prostorska dramaturgija razstave je organizirana kot zaporedje sedmih zgodovinskih obdobij burnega 20. stoletja. Ta se ne berejo le kronološko, temveč se utelešajo v raznolikih, pogosto kontrastnih prostorskih situacijah, ki vzpostavljajo različne stopnje prehodnosti ter obiskovalca razstave mestoma aktivno vključujejo v izbiro smeri gibanja, vstop v manjše podprostore in podobno. Haptično bogati ambienti razumevanje zgodovine pri obiskovalcu prenašajo iz diskurzivne v izkustveno raven. Zgodovinska vsebina je v prostor vpisana skozi nabor natančno izbranih materialov, svetlobe, zvoka in medijev. Fotografije, filmski zapisi, avdiovizualne projekcije, interaktivni elementi in številni originalni ter po inspiraciji iz arhivskega gradiva poustvarjeni artefakti niso obravnavani kot samostojni eksponati, temveč kot del celostne prostorske kompozicije, ki jo zaokroži slogovno zaznamovana tipografija prominentnejših napisov, oblikovana v duhu časa posameznega obdobja. Prelomni zgodovinski trenutki so prostorsko sopostavljeni, kar omogoča simultano zaznavo različnih perspektiv in izkušenj življenja ob meji. Linearni tok razstave je mestoma prekinjen z manjšimi, introvertiranimi »prostori v prostoru«, ki delujejo kot zvočne, svetlobne in čutne niše. Ti prostori omogočajo upočasnitev, refleksijo in oddih od informacijsko bogate naracije ter krepijo imerzivni značaj razstavne izkušnje.