OHS Prostori premisleka: Kaj pride po modernizmu?

Letošnjo jesen vas vabimo na tematski dogodek OHS Prostori premisleka: Kaj pride po modernizmu?, ki ga pripravljamo v sodelovanju z vabljenim kuratorjem Blažem Šenico, arhitektom, raziskovalcem in urednikom radijske oddaje o arhitekturi.

V ciklu vodenih ogledov bomo obiskali izbrane ljubljanske arhitekturne realizacije, nastale v obdobju od sedemdesetih do devetdesetih let 20. stoletja. Program nas bo vodil skozi različna merila in tipologije. Od arhitekturnega detajla in interierja do sakralne arhitekture, javnega prostora, stanovanjskih sosesk in večjih mestnih ureditev.

Ogledali si bomo cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah, ploščad Borisa Kraigherja – današnjo Ajdovščino, bar in bistro Platana ter Galerijo DESSA, poslovno-stanovanjsko četrt Zupančičeva jama in sosesko Novi Tabor. Stavbe in prostori, ki jih pogosto srečujemo v vsakdanjem življenju, bodo tokrat izhodišče za podrobnejši vpogled v eno pomembnejših obdobij novejše slovenske arhitekture.

Ogledi bodo potekali v dveh sklopih – prvi del: 10. do 12. septembra ter drugi del: 6. oktobra 2026. Cikel vodenj bomo zaključili 7. oktobra ob 18. uri s pogovorom v Galeriji DESSA, na katerem bomo skupaj z gosti odprli širšo razpravo o arhitekturi, ki je nasledila modernistično, in njeni aktualnosti danes.

Uvod kuratorja:

Ko so zanosu herojskega obdobja slovenskega arhitekturnega modernizma začele pojenjati moči, se je na področju arhitekture odprla možnost za raziskovanje novih paradigem branja prostora, arhitekturnega snovanja, razumevanja arhitekturne prakse in vloge arhitekturne discipline. V tem obdobju raziskovanja in konceptualnega avanturizma so iz intelektualnega vrenja, ki se je na začetku prvenstveno izražalo v pisani besedi, izplavala nova stališča in usmeritve, ki so jih kmalu dopolnile številne arhitekturne realizacije. V njih lahko prepoznamo artikulacijo načel, ki so se v naslednjih desetletjih razvila, dozorela in izostrila ter v veliki meri zaznamujejo miselni okvir arhitekturne prakse še danes.

Kot ključno izhodišče postmodernega premika v arhitekturnem imaginariju se je vzpostavilo razmerje s preteklostjo, kjer raziskovanje razmerja s tradicijo služi reinterpretaciji zgodovinske kontinuitete. Razprava z zgodovino postane ena od osrednjih tem, a ne gre le za razmerje z zgodovino prostora in družbe, v katero se umešča posamezni arhitekturni projekt, temveč tudi za ekspliciten razgovor z zgodovino arhitekturne discipline same. Vzporedno s tem se raziskuje novo razumevanje mesta, ki se odmika od modernističnega in išče vzporednice s »klasičnim« modernim, a predmodernističnim mestom. Iz tega se razvije nekakšna kozmopolitska težnja po urbanosti, arhitekturnim stvaritvam pa je naložena naloga mestotvornosti. Tovrstne ambicije so neposredno povezane z reinterpretacijo in aktualizacijo podedovanih artefaktov in urbanih struktur, saj arhitekturne zasnove izhajajo iz konkretnega konteksta in si prizadevajo z njim vzpostaviti neposredno pomensko vez. Zasledovanje arhitekturnega izraza in njegovega pomena se tako preusmeri iz spekulativnega, ki je zaznamoval modernistični konceptualni horizont, v interpretativno, kjer se z interpretacijo historičnega išče zgodovinsko mesto sodobnosti.

Vodstva OHS bodo v razponu od detajla do celotne mestne četrti – vse od žlice do mesta – usmerila pozornost na vitalno in dinamično obdobje ljubljanske arhitekture ter načela vprašanja o aktualnosti in možnostih, ki jih morebiti še zmeraj odpirajo primeri arhitekture, ki je nasledila modernistično.