Cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah

Cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah, ki jo je zasnoval arhitekt Marko Mušič, velja za eno najpomembnejših del slovenske sakralne arhitekture druge polovice 20. stoletja. Zgrajena je bila med letoma 1980 in 1985, v času intenzivne urbanizacije Dravelj in širitve ljubljanskih stanovanjskih sosesk, ter sodi med ključne mejnike slovenske arhitekture 20. stoletja. Mušič je z njo ustvaril samosvoj arhitekturni izraz, ki na izviren način interpretira simbolni pomen sakralnega prostora.

Posebna kakovost cerkve je njen občutljiv odnos do zgodovinskega konteksta. Nova cerkev je umeščena ob baročno cerkev sv. Roka, s katero vzpostavlja spoštljiv dialog. Arhitekturno zasnovo je pomembno zaznamoval tudi zgodovinski drevored proti pokopališču, katerega smer se skozi dvignjeno zasteklitev simbolno nadaljuje v notranjost cerkve in postane eden ključnih prostorskih motivov. Objekt je deloma vkopan v teren, iz ozelenjene strehe pa se dvigajo le svetlobniki in posamezni konstrukcijski elementi, zaradi česar arhitektura deluje kot nadaljevanje krajine ter skupaj z baročno cerkvijo oblikuje skladno prostorsko celoto.

Arhitekturna zasnova temelji na krožni geometriji, ki ni le simbolni motiv, temveč temeljni organizacijski princip celotnega projekta. Krožni motivi se ponavljajo v zunanji ureditvi, liturgični opremi, strešni konstrukciji in osrednjem bogoslužnem prostoru ter povezujejo posamezne prostorske sekvence. Cerkev ni zasnovana kot objekt, ki bi ga obiskovalec zajel z enim pogledom, temveč kot arhitekturna pot. Gibanje skozi prostor obiskovalca postopoma vodi od zunanjosti proti osrednjemu bogoslužnemu prostoru, kjer se v svetlobno poudarjenem središču razkrije celoten prostor. Amfiteatralno zasnovana notranjost je oblikovana okoli osrednjega liturgičnega prostora, s čimer spodbuja občutek skupnosti, medtem ko naravna svetloba skozi svetlobnike in zasteklitve soustvarja spreminjajoč se ambient ter poudarja simbolni pomen prostora.