Soseska Novi Tabor v Ljubljani
Soseska Novi Tabor na območju med Metelkovo, Kotnikovo in Slomškovo ulico v Ljubljani je bila zasnovana ob koncu osemdesetih let, gradnja pa je potekala v prvi polovici devetdesetih. Zasnova izhaja iz natečaja (Arhitektonski projektni natečaj za idejne rešitve stanovanjskih objektov v območju CO 5/3 »Zdravstveni dom« v Ljubljani) leta 1988, na katerem sta enakovredni prvi nagradi prejeli skupini Janeza Koželja in Jurija Kobeta. Na predlog žirije sta bili rešitvi združeni v skupno urbanistično celoto, znotraj katere so posamezne stavbe oblikovali različni arhitekti.
Zasnova se odmika od modernističnega modela prostostoječih stanovanjskih blokov in ponovno vzpostavlja strukturo mestnega kareja. Pozidava je organizirana okoli dveh ozelenjenih dvorišč, ki ju povezuje poljavna notranja peš ulica, medtem ko stavbe proti okoliškim ulicam oblikujejo jasen mestni rob.
Kljub skupnim kompozicijskim izhodiščem se arhitektura posameznih delov soseske razlikuje. Poudarjeni vogali, venci, pergole in poševne strehe se navezujejo na tradicionalnejše prvine mestne arhitekture. Koželjev del zaznamuje predvsem uporaba opeke, ki vzpostavlja dialog z bližnjo cerkvijo Srca Jezusovega in nekdanjo mestno elektrarno, medtem ko pri Kobetovim delu prevladujeta steklo in kovina.
Posebna pozornost je namenjena tudi odnosu med stanovanjem in zunanjim prostorom. Različni tipi stanovanj, med njimi večja in dvoetažna, se navzven odpirajo z ložami, balkoni, terasami in zimskimi vrtovi. Novi Tabor tako združuje različne avtorske pristope ter na ravni soseske in posameznega stanovanja raziskuje prehajanje med mestnim, skupnim in zasebnim prostorom.
