Nevidne hiše – Jakopičev paviljon
Ljubljanski Jakopičev paviljon je bil prvo namensko zgrajeno umetniško razstavišče v Sloveniji, ki je vse do odprtja Moderne galerije leta 1948 služilo kot osrednji prostor za predstavljanje sodobne likovne umetnosti. Secesijsko stavbo je dal v parku Tivoli leta 1908, po načrtih arhitekta Maksa Fabianija, postaviti slikar Rihard Jakopič, in sicer »na lastne stroške in z lastnimi močmi«. Čeprav so paviljon leta 1962 porušili, je stavba ostala v zavesti prenekaterih Ljubljančanov, ustvarjalcev, poznavalcev in ljubiteljev umetnosti ter arhitekture, prizadevanja in idejne zasnove za nov Jakopičev paviljon z začetka šestdesetih let pa so danes po večini neznane.
Ob napovedani rušitvi razstavišča je akcijo za postavitev novega, imenovanega Dom likovne umetnosti ‘Jakopičev paviljon’, marca 1961 sprožilo Društvo slovenskih likovnih umetnikov. Sklenili so, da mora biti objekt zgrajen v sklopu že obstoječih umetniških institucij, kot so Moderna galerija, Narodna galerija in Mala galerija, v t. i. »žariščnici kulturnega centra mesta Ljubljane«. Ena od možnih lokacij je bil novi Trg revolucije (danes Trg republike), »kjer bi morala biti stavba po mnenju okrajnih urbanistov trinadstropna,« druga pa prostor za pravoslavno cerkvijo, nasproti danes porušenega Kluba poslancev, kjer naj bi bila nova stavba »zidana kot enonadstropnica«. Slednje je društvu, tako lokacijsko kot z vidika same zasnove stavbe, bolj ustrezalo. Še pred končnim izborom lokacije sta pod okriljem projektivnega biroja Slovenija projekt slikar Zoran Didek in gradbeni inženir Josip Didek, znan sicer kot projektant številnih industrijskih objektov, izdelala »linearno orientacijsko skico« nove stavbe, ki naj bi služila kot napotek za nadaljnje delo. Bistveno večji objekt od tivolskega je bil zamišljen kot enonadstropna zgradba s skeletno konstrukcijo in opečnimi zidovi, ki bi obdajali glavni stavbni volumen in stranski trakt, za osvetlitev razstavnih prostorov v nadstropju s severno razpršeno svetlobo pa je bila predvidena šedasta streha.
Toda septembra 1961 se je mestna oblast odločila za lokacijo v okviru načrtovanega kompleksa na Trgu revolucije. Prvi načrti za to novo upravno-politično središče republike s Spomenikom revolucije so nastajali ravno v času »stanja likvidacije Jakopičevega paviljona«, kot je društvo opisalo situacijo na začetku šestdesetih let. Idejna rešitev arhitekta Edvarda Ravnikarja, izbrana na natečaju maja 1960, je poleg dveh visokih stolpnic vključevala še druge stavbe različnega značaja, med njimi se v tekstualnem delu natečajnega elaborata omenja tudi Jakopičev paviljon. Najverjetneje gre za objekt ob Plečnikovi šolski stavbi, ki ga fotografije makete prikazujejo kot manjši stavbni volumen, ovit v fasadni plašč z le nekaj vertikalami odprtin ter krit z vzvalovano strešino.
Stavba Jakopičevega paviljona je bila vključena v načrte za kompleks Trga revolucije vse do leta 1962, pri čemer sta se pozicija in posledično tudi arhitekturna zasnova novega razstavišča spreminjali. Na prvih variantnih načrtih zazidave je namreč to prikazano kot samostojna, trietažna stavba na severni strani Šubičeve ulice, ki bi s severne strani konzolno segla nad ulico. Kasneje je objekt umeščen na južno stran Šubičeve ulice, zahodno od Plečnikove šolske stavbe. Nazadnje je idejo samostojnega objekta nadomestila zamisel razstavišča v prizidku k Plečnikovi šolski stavbi. Prizidava je bila naposled tudi izvedena, a v njej je bila urejena trgovina in nad njo šolski prostori.
Tudi še v sedemdesetih letih je nastalo več načrtov, ki vključujejo nov Jakopičev paviljon, ohranilo se je nekaj Ravnikarjevih skic in prezentacija novega razstavišča na drugi strani trga, ob vznožju zahodne stolpnice. Kakšen je kontekst teh iskanj in tudi v kakšnih okoliščinah je ideja postavitve novega Jakopičevega paviljona izzvenela, bo treba v prihodnosti še podrobneje opredeliti, gotovo tudi v navezavi na interese podjetja Iskra, ki je prevzelo zahodno od obeh stolpnic, in odprtje Likovnega razstavišča Riharda Jakopiča (danes Galerija Jakopič) leta 1979 v soseski Ferantov vrt.
Različni arhivski posnetki Jakopičevega paviljona
Avtorica besedila: dr. Tina Potočnik, ZVKDS (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije)
Viri:
- Jakopičev paviljon okrog 1925, vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU/0342, Zbirka fotografij, fotografija A5-025-002.
- Pogled na park Tivoli in zahodni del Ljubljane; 1933, Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU/0342, Zbirka fotografij, A3-221-004.
- Fotografija makete kompleksa Trga revolucije s prizidavo k Plečnikovi šolski stavbi, Edvard Ravnikar, Vir: hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje.
- Fotografija makete kompleksa Trga revolucije s prizidavo k Plečnikovi šolski stavbi, Edvard Ravnikar, Vir: hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje.
- Različni arhivski posnetki, vir: Arhiv RTV Slovenija: TV dnevnik (18.5.1993), TV obzornik – Jakopičev paviljon – podiranje; Razni posnetki: Iz začetkov TV, 1957.
Izbrana literatura:
- Petja Grafenauer, Nataša Ivanović, Urška Barut, Arhiv Društva slovenskih likovnih umetnikov v 50. in zgodnjih 60. letih 20. stoletja ter želja po trgu z umetninami. V: Umetnost med prakso in teorijo: teoretski pogledi na umetnostno realnost na pragu tretjega tisočletja, ur. Jožef Muhovič. Ljubljana: Založba Univerze, 2021, str. 127–136.
- KONS-TR3: konstrukcija nove ere, ur. Tina Potočnik. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2023.
- Janez Kos, Umetniški paviljon Riharda Jakopiča. V: Rihard Jakopič. To sem jaz, umetnik: življenje in delo, ur. Dragica Trobec Zadnik in drugi. Ljubljana: Narodna galerija, Mestni muzej, 1993, str. 87–98.
- Razstave v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945, ur. Miha Valant, Beti Žerovc. Ljubljana: Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, 2023.
- Lara Slivnik, Umetnostni paviljoni, AR, 1, 2009, str. 63–69.
V Jakopičevem paviljonu so si obiskovalci lahko ogledali dela slovenskih kiparjev, slikarjev, fotografov, arhitektov in drugih ustvarjalcev. Razstavna dejavnost med letoma 1919 in 1945, v družbeno-političnem in kulturnem kontekstu ter v navezavi na širši jugoslovanski in mednarodni okvir, je bila nedavno predstavljena v obširni publikaciji Razstave v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945, ur. Miha Valant, Beti Žerovc, Ljubljana: Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, 2023.