Mojstri gradijo – slovenski paviljon na beneškem arhitekturnem bienalu
Mojster: kdor zna kaj dobro, navadno strokovno narediti (SSKJ)
V kontekstu osrednje teme Beneškega bienala z naslovom Intelligens. Naravno. Umetno. Kolektivno avtorji slovenskega paviljona, Kosi in partnerji s kustosoma Ano Kosi in Ognenon Arsovom, izpostavljajo mojstrska znanja, tehnike in veščine kot integralen in nenadomestljiv del arhitekturne produkcije ter s tem repozicionirajo razumevanje vloge gradbenih delavcev v procesu nastajanja arhitekture. Sodobno arhitekturo raziskujejo tako, da pozornost s končnih arhitekturnih objektov preusmerjajo na sam proces izdelovanja: gradnjo na gradbišču. Vprašanje je, ali ta preusmeritev pozornosti lahko prispeva k novemu razumevanju sodobne arhitekture.
Dobra arhitektura po eni strani uteleša umetnost, inženirstvo, invencijo, tektoniko, materialnost, taktilnost in atmosfero. Po drugi strani pa njena materializacija poteka fizično surovo in intenzivno, z gradnjo na glasnih, umazanih, »hardcore« gradbiščih. Eterična avra, ki jo pripisujemo arhitekturnim objektom, je tako v ostrem kontrastu s procesom njihovega izdelovanja.
Narava poklica sodobnega arhitekta se progresivno oddaljuje od aktivnega spremljanja gradnje. Na to vplivajo vedno večja obremenjenost arhitekture s kompleksnimi birokratskimi mehanizmi, izpopolnjena digitalna načrtovalska orodja, ki težijo k čim večjemu nadzoru nad projekti pred gradnjo, in razmišljanje o arhitekturi kot o formalnem objektu brez misli na njegovo tehnično strukturo. A vendar je distanciranje arhitektov od gradnje v navzkrižju s samim bistvom poklica. Beseda »arhitekt« izhaja iz starogrškega izraza »arhitekton«, pri čemer arhi pomeni »glavni« oziroma »vodilni«, tekton pa »tisti, ki gradi«. Beseda »arhitekton« torej označuje glavnega gradbenega mojstra. Samo bistvo poklica arhitekta izvira iz njegove aktivne vloge na gradbišču.
Danes je gradbišče prostor, kjer se abstraktni svet ACAD-a ali BIM-a, Excelovih tabel, koordinacijskih mailov, ponudb in pogajanj sreča z realnostjo gradnje. Analiza sodobnih slovenskih gradbišč jasno kaže, da je gradnja močno odvisna od človeške delovne sile in »know-howa« ljudi, ki gradijo. Istočasno pa se gradbena industrija in posledično arhitektura srečujeta s kriznim pomanjkanjem mojstrov, ki so s svojimi veščinami bistveni za prevod načrta v kakovosten objekt oz. arhitekturo.
Glede na situacijo želi gradbeništvo slediti trendom digitalizacije, robotizacije in mehanizacije ter »problem z delavci« rešiti z njihovo čim večjo eliminacijo iz procesa gradnje. S tem naj bi bili v idealiziranem scenariju odpravljeni vsi s človekom povezani neželeni pojavi v procesu gradnje: nezadostnost, nezanesljivost, izvedbene napake, bolezni. In vendar se na sodobnem gradbišču ravno človeški faktor s svojo ustvarjalno sposobnostjo kaže kot ključen. V dani situaciji se je ponovno razkril pomen ročnih spretnosti gradbenih mojstrov, ki jih v veliki meri ni mogoče nadomestiti. Ta vpogled kaže, da najdragocenejša razsežnost njihovega dela ni in nikoli ni bila zgolj ročna spretnost, temveč vedno tudi miselna. Pokazalo se je, koliko »inteligence« oziroma »tihega znanja« se skriva v gradbenih dejavnostih in poklicih, ki so običajno veljali za le fizične.
Pri tihem znanju mojstra na gradbišču gre za specifično povezavo fizičnega giba roke (ali celega telesa) z vzporednim razmišljanjem o tem, kaj dela. To znanje, ki se z izkušnjami vtke v fizično telo mojstra, postaja vedno bolj nezavedno, zato ga mnogokrat opišemo preprosto kot »občutek«.
Kot pravi Richard Senneth v delu The Craftsman, mojster med svojim delom neprestano raziskuje dimenzije svojih spretnosti, predanosti in presoje na samosvoj način. Preplet fizičnega in miselnega najbolje deluje takrat, ko na bistroumen in praktičen način pokaže, kako nekaj narediti in kako reševati probleme. Pri gradbenih mojstrih gre za specifično željo po ustvaritvi nečesa materialnega in prezentnega, s čimer se identificirajo in kar imajo na koncu tudi za svoje. Identifikacija z objektom gradnje, mojstrski odnos do dela in avtonomno reševanje problemov so specifične človeške lastnosti, ki jih 3D-tiskalniki, roboti in računalniki nimajo. In prav ta avtonomni, kreativni človeški faktor se izkazuje kot ključen za razvoj gradbeništva in arhitekture.
PROSTORSKA INSTALACIJA V ARSENALU
Slovenski paviljon v Arsenalu sestavljajo štirje totemi, ki ponazarjajo družino mojstrov z gradbišča, ter velikoformatni dokumentarni video o procesu njihove gradnje. Totem je duhovno bitje, predmet oziroma simbol, ki služi kot emblem določene skupine ljudi, plemena ali klana. Razstavljeni totemi so skonstruirani in izvedeni kot fizični manifest mojstrskega znanja in veščin.
Gradnja totemov je bila ključni del projekta slovenskega paviljona, ki skozi eksperimentalni proces raziskuje razmerje arhitekt – mojster – arhitektura. Totemi so bili zasnovani v skladu s standardnimi metodami in orodji arhitekturnega načrtovanja. Oblikovanje njihovih posameznih elementov je izhajalo iz tehnik izdelovanja in gradnje, kakršne najdemo na sodobnem gradbišču. Izvedeni so bili na podlagi načrtov, popisa in tehničnega poročila; njihovo izdelavo je spremljala redna komunikacija med arhitekti in mojstri.
Postavitev totemov v Arsenalu se odziva na prostor, obenem pa med njimi vzpostavlja medsebojne interakcije. Z utelešanjem prenosa mojstrskega znanja iz abstraktnega in nevidnega v konkretno in otipljivo izpostavljajo posamezne veščine ter odpirajo prostor za njihovo refleksijo v širšem arhitekturnem diskurzu. Vsak totem izhaja iz značilnosti konkretnih mojstrov, vendar postavljeni v paviljon niso le reprezentacija določenih oseb, ampak so spomeniki mojstrstvu, ki presegajo posameznika ter so prepuščeni novim zgodbam, interpretacijam in asociacijam.
“Za to, da se arhitektura uspešno zgradi, potrebujemo dobro ekipo arhitektov in projektantov, dobrega investitorja, pogodbo s kakovostnim gradbenim podjetjem, izkušen gradbeni nadzor, naklonjeno politično voljo, cikel ugodnih cen gradbenih materialov in ugoden kredit. V tej splošni formuli pa manjka en ključni člen, ki pri ‘deljenju zaslug’ za dobro zgrajeno arhitekturo mnogokrat ostaja spregledan. To so vešči mojstri, ki objekt na gradbišču gradijo s svojim znanjem, voljo in s svojimi rokami.” – Ognen Arsov, kustos in arhitekt
Vabljeni na obisk arhitekturnega bienala v Benetkah in ogled slovenskega paviljona do 23. novembra 2025!
V sklopu slovenskega paviljona je izšel tudi katalog Mojstri gradijo, ki sta ga uredila Ana Kosi in Ognen Arsov s sodelavci. Katalog je zasnovan kot besedilni in vizualni dokument procesa eksperimentalne gradnje ter predstavlja vsebinsko poglobitev predstavitve paviljona.
Razstava – avtorji in sodelujoči:
Kustosa: Ana Kosi, Ognen Arsov
Komisarka: Maja Vardjan
Asistent komisarke: Nikola Pongrac
Asistenta kustosov: Žiga Rošer, Blaž Šenica
Projektna ekipa: Valentina Tina Božak, Teodora Petrushevikj, Jakob Marčič, Urša Koželj, Nik Štrubelj
Grafično oblikovanje: Studio Nejc Prah
Strokovna svetovalca: Boštjan Vuga, Jeff Bickert
Video: Rok Kajzer Nagode – režiser in direktor fotografije, Dominik Mencej –montažer, Andraž Žigart – snemalec dodatnih posnetkov
Produkcija filma: Kolektiv 96
Koordinator postavitve v Benetkah: Eiletz | Ortigas Architects
Odnosi z javnostjo: Manca Košir
Marketing: Ana Kandare
Producent: Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO)