“… Ko gre za deco, je tudi najboljše komaj dovolj dobro.” – Osvetlitev v vrtcu Pedenjped
Z zgornjo mislijo je imel Oton Župančič pred več kot 100 leti v mislih literaturo, a gotovo je težko nasprotovati trditvi, da lahko misel posplošimo na vso ustvarjanje za otroke. Najmlajšim želimo le najbolj zdravo hrano, najlepša doživetja ter najboljšo izobrazbo. S tem pa tudi najboljše izobraževalne prostore, ki so opremljeni s kakovostnimi materiali ter opremo, katero so izbrali in oblikovali najboljši arhitekti. A pri razmišljanju o materialnosti, ne smemo pozabiti tudi na tisto nematerialno sestavino, ki jo je kot enakovredno označil Le Corbusier v svoji definiciji: »Arhitektura je veličastna igra mas v svetlobi.«
Ko gre za svetlobo, je najboljša gotovo dnevna svetloba. Ne le, da smo ljudje nanjo evolucijsko prilagojeni in da v njej najbolj učinkovito ter z najmanj napora opazujemo svet, obenem naravna svetloba uravnava naše dnevne ritme, uravnoteži naš hormonski sistem, spodbuja budnost in lajša prehod v sen.
Avtorji objekta, Oaza, so s tem zavedanjem zasnovali prostorski koncept vrtca, ki v največji možni meri zagotavlja naravno dnevno osvetlitev vseh prostorov. Velika okna, ki segajoč od tal do stropa opasujejo celoten objekt, svetli naravni materiali, notranji atrij, v katerega se prelivajo vsi skupni hodniki … Opazno je, da so arhitekti delovali s preudarkom in občutkom.
A kljub vsej predanosti ustvarjalcev prostora, jesensko sonce zahaja vsak dan prej in naravna svetloba postaja vedno večje razkošje. Umetna osvetlitev postane neizogibna in skrbno, tehnično podkovano načrtovanje le-te ključni del projekta. Kako dopolniti oziroma nadomestiti naravno svetlobo z umetno? Kako ohraniti značaj ambienta v vseh svetlobnih situacijah? Kako doseči največjo možno energetsko učinkovitost stavbe? Vse to so vprašanja, s katerimi so se soočali ne le arhitekti, temveč skupaj z njimi tudi načrtovalci osvetlitve.
Kakšna svetloba nam pade v oči, ko vstopimo v vrtec Pedenjped?
Ena izmed glavnih karakteristik svetlobe je njena t.i. »temperatura« (zakaj »temperatura«, vam bodo najbolje znali razložiti fiziki). Ko gre za naravno svetlobo se le-ta ob sončnem vzhodu začne pri 5000 stopinj Kelvina in se tekom dneva viša. Ljudje smo na to vsakodnevno spremembo fiziološko prilagojeni, zato ima na nas vsa svetloba nad 5000K dramilen, poživljajoč učinek. Na prvi pogled bi se tako zdelo logično, da bi tudi notranje prostore vrtca opemili s svetili, ki dosegajo čim višjo temperaturo luči. A ljudje žal nismo tako enostavna bitja…
Ko gre za umetne vire svetlobe, nas predolgo bivanje v prostorih z visoko temperaturo svetlobe kmalu začne utrujati. Samo pomislite na vse tiste primere, ko ste morali več ur sedeti v čakalnici, osvetljeni z močnimi neonskimi svetilkami (neonske cevi dajejo svetlobo zelo visoke temperature, nad 5000K). Ne glede na to, kako udobni so bili sedeži, gotovo izkušnja ni bila prijetna.
Osvetljevalci so zato namesto »hladnih« – 5000K svetil, raje izbrali »toplejša«, ki ne presegajo 3000K (poimenovanje gre tukaj samo sebi malo navzkriž). Ta naredijo prostor bolj domač, udobnejši, obenem pa se varovanci Pedenjpeda tako ob času počitka lažje umirijo in z manj godrnjanja sprejmejo svoj zapovedani dremež.
Naravne svetlobe v zaprtih prostorih tako rekoč nikoli ne gledamo neposredno (razen morda kadar se nagnemo skozi okno, da nastavimo obraz pomladnemu soncu), temveč vedno kot razpršene odboje s tal, sten in stropov, kar vzbuja občutek prostorske osvetlitve. Oblikovalci svetlobe so želeli ta učinek sicer poustvariti z uporabo drobnih reflektorskih svetil, ki bi prostor osvetljevala preko njegovih površin. A so naleteli na prepreko pri veljavni zakondaji, ki prepoveduje uporabo usmerjenih luči v šolskih ustanovah.
Otroke (še posebej najmlajše), ki se še kako radi valjajo po tleh, tako ščiti pred pogledom neposredno v vir svetlobe. Reflektorska svetila so zamenjale linijske luči, ki sicer dajejo bolj difuzno umetno svetlobo, a se zato zadržano in elegantno umeščajo v žarkasto geometrijo stropa, v katero se zlijejo ter tako izpoljnujejo še eno izmed želja projektantov – da so svetila čim manj opazna.
V nasprotju s tem splošnim načelom skrivanja svetil, pa so si oblikovalci luči vseeno privoščili igrivo izjemo. Vsaka igralnica vključuje tudi kotiček počitek. Tukaj je bila namesto sistemskega, vgrajenega svetila izbrana luč Konstantina Grčiča »Mayday« – lahka, preprosta, trpežna in cenovno ugodna luč za vtičnico, ki jo je mogoče prosto premikati po prostoru, obešati, prevračati, usmerjati… Torej luč kot objekt, kot oprijemljiv vir svetlobe, ob katerem se lahko malčki učijo o vsakdanjih predmetih in njihovi uporabi.
Ko se naposled zvečeri in počasi zapuščamo vrtec Pedenjped, pride do izraza še druga izjema, drugi kontrast osvetlitve. Medtem, ko so notranji prostori osvetljeni enakomerno, s svetlobo ki čim bolj enotno zapolnjuje ves prostor, so zunanje luči uporabljene ravno obratno. Le tam kjer so nujno potrebne, ter tam, kjer ustvarjajo novo vzdušje prostora. Skrbno postavljeni snopi reflektorjev po tleh rišejo kroge, kot bi prižigali taborne ognje – ob izhodih, ob poteh, ob robovih notranjega atrija…
In z njimi volumni zaplešejo v luči.
PODATKI O OBJEKTU:
Investitor: Mestna občina Ljubljana
Arhitektura: Maja Ivanič, Anja Planišček, Andraž Intihar, Urša Habič
Projektant: Oaza d.o.o., Ljubljana
Krajinska ureditev: Damjan Černe, Andreja Zapušek Černe, ad krajine, d.o.o.
Gradbene konstrukcije: Iztok Šušteršič, CBD, d.o.o.
Notranja oprema: Maja Ivanič, Anja Planišček, Nena Gabrovec
Označevalni grafični sistem: Primož Fijavž, Studiobotas, d.o.o.
Ilustracije Pedenjpedov: Marjan Manček
Glavni izvajalec GOI del: Makro 5 gradnje, d.o.o.
Okvirna vrednost investicije: 4.744.000 EUR z DDV
Leto načrtovanja: 2015–2017
Izvedba: 2018
Parcela: 5.212 m2
Neto površina objekta: 1.657 m2
Letna poraba energije: visoki B1 energetski razred: potrebna toplota za ogrevanje 17 kWh/m2a (energetska izkaznica)
Fotografije: Miran Kambič