Izšla je publikacija Prva ljubljanska pasaža: pasaža Nebotičnik in pasaža Viktoria
Pri Odprtih hišah Slovenije verjamemo, da je arhitektura več kot stavba, je prostor, ki pripoveduje zgodbe mesta in ljudi, ki tam živijo. Naše poslanstvo je, da zgodbe odkrivamo, raziskujemo, jih predstavljamo in delimo z javnostjo – zato organiziramo odprte oglede, pogovore, delavnice in razstave. Pred dobrim letom smo pisarno preselili na novo lokacijo in pasaža Nebotičnik je postala del naše vsakodnevne poti. Vztrajno nam je ponujala podobo zapuščenosti, zanemarjenosti in praznih, temnih lokalov. V duhu svojega poslanstva smo začeli raziskovati zgodovino nekdaj eminentne prve ljubljanske pasaže.
Ko so meščani pred skoraj stotimi leti zadrževali dih ob pogledu na drzno višino Nebotičnika in ko se je na Aleksandrovi cesti (danes Cankarjevi) gradila palača Viktoria, je mesto živelo v poletu hotenj, da bi Ljubljana postopno postala velemesto. Povezava dveh eminentnih stavb v mestnem parterju s pasažo je bila sveža in navdihujoča, v mesto je prinesla pridih svetovljanstva. Arhitekt Vladimir Šubic je v osi poudarjenega vhoda v pasažo preoblikoval glavno fasado stavbnega niza ob tedanji Gajevi ulici (danes Štefanovi) in na vrhu stavbe vhod v pasažo označil z reliefno plastiko friza kiparja Borisa Kalina. Ulica, ki je nastala s povezavo dveh stavb, je ponudila možnosti za povsem novo uporabo mestnega parterja. Ideja pokritega prostora, v katerem se na obeh straneh pol šesti meter širokega hodnika vrstijo lokali z raznovrstno ponudbo, je bila zanimiva tudi vrsti malih in večjih obrtnikov, trgovcev, založnikov in gostincev.
Pasaža Nebotičnika je ob otvoritvi v 30. letih delovala kot živahno mestno stičišče z bogato ponudbo vsakdanjih in ekskluzivnih izdelkov, ki je privabljala meščane, turiste in politične veljake. V obdobju socializma je ponovno zaživela kot pomemben prostor druženja in trgovanja, kjer je delovalo več kot 18 različnih lokalov in trgovin. Po osamosvojitvi Slovenije je zaradi sprememb lastništva in tržnih pogojev prišlo do postopnega praznjenja pasaže. Nekdanje prodajalne in obrti so nadomestili globalni trgovci, mnogi lokali pa so ostali prazni. Kljub nekaterim novim poskusom oživitve v pasaži danes prevladuje tema in občutek zapuščenosti.
V času samostojne države, leta 2003, sta bila Nebotičnik in kompleks stavb nekdanjega Pokojninskega zavoda na Štefanovi ulici 3 in 5, kjer se nahaja tudi pasaža, zaradi svojih lastnosti, ki so v času izgradnje predstavljale izjemen tehnološki dosežek, razglašeni za kulturni spomenik državnega pomena. Kompleks je zavarovan z namenom ohranitve kulturnih, arhitekturnih in zgodovinskih vrednot, zaradi preprečevanja uničevanja in za predstavitev kulturnih vrednot spomenika »in situ«. Hitro pa lahko ugotovimo, da devastiranost pasaže danes zagotovo ni v skladu z Odlokom o razglasitvi stavbnega kompleksa Nebotičnika za kulturni spomenik državnega pomena.
Današnja kriza pasaže odraža širše procese poznega kapitalizma, kjer se mestni parter iz javnega prostora spreminja v prostor kapitala, kar izključuje male podjetnike in osiromaši urbano življenje. Posledica je izguba identitete in upad privlačnosti za prebivalce in obiskovalce. Pasaža ima potencial ponovne oživitve, če bo razumljena kot kulturna in družbena infrastruktura ter kot prostor za kreativne in kulturne industrije. Mladi ustvarjalci, umetniki in inovatorji bi lahko s svojimi idejami prispevali k novi energiji prostora. Za trajnostno prenovo je potrebna vizija, ki presega logiko kratkoročnega dobička in lastništva kot sredstva kapitala ter vidi pasažo kot skupno dobro. Le s takšnim pristopom se lahko pasaža Nebotičnik iz zapuščenega relikta preoblikuje v sodoben urbani laboratorij prihodnosti ter ponovno postane živahno središče druženja, ustvarjalnosti in skupnostnega življenja.
Istoimenska razstava, ki jo spremlja publikacija je tako mišljena kot poziv in spodbuda vsem, ki s svojimi odločitvami lahko prispevajo k oživitvi pasaže. Zahvaljujemo se zgodovinarjem, arhitektom, umetnikom, sodelavcem in prebivalcem, ki so z nami delili svoje zgodbe, spomine in izkušnje. Njihova pripravljenost in zaupanje dokazujeta, da je moč skupnosti tista, ki lahko premaga pasivnost in vzpostavi pogoje za drugačno prihodnost – prihodnost, v kateri se urbani prostor ne meri zgolj po donosnosti, temveč po svoji sposobnosti ustvarjanja povezav, identitete in skupnega dobrega.
Publikacijo lahko naročite na [email protected] (cena: 20,00 Eur + poštnina).
Projekt podpirata: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana.